Nočne nevihte

Strgane strani v zvezku poezij
so neizbrisljive sledi,
neme borbe,
ki končala se je s spektaklom,
udarci na oblazinjene bobne,
z ročaji maminih škarij.

Med tem, ko besede potujejo
na smetišča zgodovine,
s strtim srcem
pobiram perje s tli in postelje,
kjer do danes me je grelo
v zamaknjenem snu budnosti.

Pricam zavidam, a pustim jih na miru.
Za to, da bi se jim pridružil, borim se,
a više od skoka ne zmorem več.
Zato pišem in izrekam prekletstva
nad svojo roko, ki brez empatije,
postavlja mi dušo pred oči.

Hecno je tole zaganjanje
v plešaste barbike,
oplele gazele,
žrtve senčnih plenilcev.

Cvetlične lasulje
in sladka koža,
mamljiva oblika fatalke -
še ene,
enake spake.

Okosteneli vratovi pa
se ne pritožujejo,
če ne gledajo mrhovine,
ki se vleče za njimi.

Ko pa smrad postane nevzdržen,
trak preveže oči;
brezkrben korak je mogoč
na poti
pred strelski vod.

Hot November
alterego
ergo
medsebojn odnosi
trg nebeškega miru

ne znam risat

Če bi jutri sonce zadnjič zašlo,
že danes bi rano zaspal.

Kaj si mislijo šerpe,
ko planinec postavi zastavo
na njihovo goro?

nedokončano

Videl sem grobarja,
z nogo na krsti
in cigareto v roki.

Doa je njeno ime.

Pogum je to, da bi danes popisal celo stran.

Poezija je čistilo
takšno s ph=5,5
Ampak nikoli popolnoma učinkovito.

včasih se zgodi, da pozabim smisel metafore

Kaj naredim, če sem brez inspiracije?

Dobro, da je zvezek rdeč.

Ko se ne morem odločiti,
odloči naj moja odsotnost.
Odločnost pripada tistim,
ki popustijo v razumevanju Vsega.
Ne vodi me vztrajnost,
nihče je ne premore dovolj.
Zavedanje, da nikoli ne bom Vedel,
me pahne v obup, v katerem dojamem največ.

Voda polni skledo, dokler ne kapne čez rob.
Tedaj se skleda prazni, saj voda odteka.

Danes ni dan za poezijo.
Danes sem zaljubljen.